Od aprila 2026 bo tu vsak začetek meseca objavljeno po eno besedilo iz knjižne izdaje Prozije.

AVTOPORTRET

Z dušo, ki je, kot pravijo, nimam, bi brezdušno prebarval svet v črno; iz njega bi le ognjene oči Belcebuba žarele, temo prebijale in neskončno noč presevale z mehko zabrisanimi zamolklimi svetlordečimi odtenki nestrjene krvi na sivem asfaltu, v kateri bi motno odseval tudi oranžen soj uličnih svetilk, visoko vzvišenih in nedotakljivih.

Obračal bi si hrbet, pa bi se kljub temu jasno uzrl. Videl bi oči, široko odprte in sršeče srepeče, ki ne bi mežikale in od katerih bi se mastno cedila črna maskara; tudi nos bi videl, v rdečo liso razmazan, pa mesnate ustnice, na debelo našminkane; iz ustnih kotičkov bi se cedila tanka rdeča curka, čelo pa bi bilo bledikavo, s krvavimi potnimi sragami z nekronanega lasišča prepojeno. Upognjen hrbet bi se še dodatno zgrbil, ramena bi bila še bolj potegnjena skupaj in rdeče plapolajoči odsevi bi podaljšali roke, da bi segale do tal, izostrili prste v kremplje; noge bi se skrajšale, kolena našpičila in stopala bi čisto kratka postala, da bi klokotaje podrsavala po pod njimi kotalečih se kamnih.

Preden bi škripaje odrinil rdeča vrata, bi jih prebarval v črno, da jih nihče za mano ne bi več razločil od temačne stene ter ga ne bi nezadržno pritegnila in premamila, da preveri, kaj je za njimi, in pride za mano, da bi mi bil v nevzdržno družbo v troje, v šestero. 

Nato bi brezoklevaje zakoračil v rdečečrn mrak in se srečal s seboj; jokajoč in škripajoč z zobmi bi se končno, prvič od stvarjenja, združil v nedeljivo celoto, enovito osebnost. Vrata bi zaloputnil in zapahnil za sabo, da bi nemoteno užival večnost v najboljši družbi najslabše baže.

BARVA

Se barva utrne z medleče cvetlice, ki v krču spusti še zadnji črno-beli vonj dehteči. Nima trnov za obrambo, da bi nagubano sliko v odtenkih sepije obarvala s kapljami živordeče krvi neopreznega nedolžneža ali morda agresivnega sovraga. Zato je v oči bijočo barvo dodala zabuhlo polnokrvna roka z zariplo okrogloličnim obrazom in nekoliko razpacanim krompirjastim nosom, s krvavimi žilicami prepredenim.

Dolga tunika je meniško siva, vendar pa njen vidni del skoraj v celoti prekrivajo večbarvni madeži, da spominja na stvaritev mnogo modernejšega slikarja, ki je poljubno iztiskal tempere na osivelo platno.

Spolzela barva, čista in nedolžna, pa osuplo bolšči v razmazane, v mnogoterih odtenkih umazano nedoločljive, hibridno premešane polsestre, zmešane v svojih neprepoznavnostih, brez identitetnih podstati, izgubljenih v lisastih mnogobarvitostih, medtem ko sama ostaja nedotaknjena, neskončno osamljena v svoji zgolj namišljeno kruti neomadeževanosti.

BESEDE

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri meni in jaz sem bil Beseda, nisem pa bil Bog in zato se je Beseda razdrobila v neskončno množico besed. Te so visokodoneče v nebo poletele, v stratosferi zaledenele in nazaj na zemljo padle, težke in hladne. Nekatere so na naježeni koži zaskelele, se v zaprte pore zadrle, celične opne predrle in se v jedra ugnezdile. Tako so se končno utelesile, meso postale.

Spremenile so dezoksiribonukleinsko kislino, premešale kromosome in ustvarile edinega mogočega Človeka, in ta besed ne bo več razumel, prepoznaval, saj bodo vanj vgrajene, in končno bo eno z zemeljsko naravo in preostalim vesoljem z vsemi znanimi in neznanimi naravami. In vse te besede se bodo znova zlile v eno samo univerzalno Besedo, ki bo s Človekom preživela neskončnost.

Vse preostale, prostaške v neskončno bruhajoči logoreji, pa se bodo vdrle globoko v zemljo do njenega peklenega jedra, kjer se bodo upepelile, v prah povrnile. Nekatere bodo v jalovem upanju preživetja potonile na dno morij, oceanov, ti pa bodo le za malo upočasnili njihov nepreklicni konec.

In ko ne bo besed, ne bo obstajal več njihov svet, preostal bo edinole Človek, njihovo nesmrtno telo. Takrat meje jezika ne bodo več meje sveta.