ZAGOVOR
(ki nadomešča in razveljavlja vsak predgovor)
Ko me je avtorica pričujoče zbirke (pri čemer je, hudobno rečeno, i odveč) zaprosila, ali ji lahko napišem predgovor oziroma spremno besedo, sem bil nemalo presenečen, saj se nikoli nisem počutil niti malo primernega in pristojnega za kaj takega kljub vsem svojim bolj ali manj strokovnim diplomam tako v Sloveniji kot v tujini, od katerih pa na mojo veliko smolo – ki sem jo v lastno škodo ugotovil šele, ko je bilo to najmanj potrebno – niti ena ni »komparativna« … Se bom pač hrabro spoprijel s »sindromom prevaranta« in naj mi strokovnjaki (s težkim srcem sem spodvil rep in opustil narekovaje) oprostijo, da jim hodim v zelje, pa četudi je morda kislo.
Po dolgem branjenju, ki je pri avtorici na moje vedno večje čudenje naletelo na še večjo vztrajnost, sem končno privolil, predvsem zato, da bo enkrat mir. Tako ali tako sem to nehvaležno nalogo sprejel le pod izrecnim pogojem, da bom ta uvod ali spremno besedo napisal brez dlake na jeziku in brez kakršnih koli zavestnih nagnjenj po vnaprejšnji naklonjenosti avtorici, ravno nasprotno, kot mi je že v genetsko in epigenetsko pogojeni naravi, bom raje iskal dlake v jajcu. Postavil pa sem še pogoj, da to ne bo predgovor, se pravi nekaj, kar je na začetku knjige, saj se ne bi rad preveč izpostavljal in s tem celo morda avtorici odščipnil kakšen košček bolj ali manj zaslužene opaznosti, zato sem predlagal, da napišem »zagovor«, ki naj se postavi lepo na konec knjige. Pri tem sem opustil prvotno privlačno zamisel, da bi predlagal oziroma terjal, da se besedilo da na začetek, in ga naslovil »Ubod« … Na vse to je avtorica, na moje še večje začudenje, hipoma in brez pomislekov pristala. Kar sledi, sem tako zapisal na njeno lastno odgovornost.
Že sam naslov nakazuje, da se je morda avtorica pri pisanju bolj ali manj zavestno zgledovala po moji zbirki Poezija, ki je izšla leta 2015. Le kako bi si lahko drugače razlagali naslov, ki je nekakšna parafraza naslova te pesniške zbirke? Očitno je tudi zato tako vztrajala, da ji napišem spremno besedo. Nekaj časa me je celo obletavala misel o tožbi, vendar sem se popolnoma nestrokovno in zdravorazumsko (kar sta pravzaprav sopomenki) dokopal do spoznanja, da bi vsakršno nasprotovanje uporabi tako preoblikovanega naslova stalo na bolj trhlih nogah, saj je naslov Poezija do neznosnosti neizviren, sama beseda pa v osnovi niti ni lastno, temveč občno ime ter ni in ne more biti podvržena avtorskim pravicam, kaj šele, da bi bila lahko predstavljena kot kakšna zaščitena blagovna znamka ali kaj podobnega. Še več, morda bi me kdo celo obtožil, da sem namerno in nemarno zlorabil daleč najbolj znano pesniško zbirko v vesoljni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti slovenstva – Prešernove Poezije; da bi to raboto vsaj za silo prikril in se izognil morebitnim očitkom ali celo kakšni tožbi (bogsigavedi, če nima Prešeren kakšnega sorodnika v n-tem kolenu, ki bi se lahko pravno spravil name), naj bi žlahtno prešerno množino enostavno pretvoril v ednino, pri čemer bi lahko nekoliko pozornejši, prodornejši bralec ali celo opazovalec hitro ugotovil, da se za lažno skromnostjo te ednine pravzaprav skriva prepotentna namera, da to svojo empirično bivanjsko podpomenko zvito prikažem kot nadpomenko in s tem nič več in nič manj kot za samo bit, za samo univerzalno idejo poezije kot take. Ah, lažna skromnost, kako prozorna si lahko včasih, pa če se tega zavedaš ali ne!
To bi lahko veljalo tudi za to spremno besedilo, saj boste rekli, da v njem več govorim o sebi kot o samem njegovem predmetu, vendar imam za to še dodatne priročne izgovore ali utemeljitve. Avtorica se v nekakšni mimikriji, ki se mi zdi nekoliko perverzna, ne zaustavi samo pri domnevnem parafraziranju naslova moje pesniške zbirke, ampak jo posnema v še nekaterih nespregledljivih značilnostih. Tako besedila niso razporejena tematsko ipd., ampak po abecednem vrstnem redu, pa strani niso oštevilčene, kar je železno pravilo ali navada v prav vseh knjižnih izdajah. In ja, teh pesmi v prozi je 44 – toliko, kot je pesmi v moji pesniški zbirki. Tudi podatki o lastniku avtorskih pravic in kolofon (impresum) so videti prekopirani in samo malo prilagojeni, pa celo oblikovno sta si zbirki tako podobni, da to nikakor ne more biti naključje. Ne morem se znebiti občutka, da želi avtorica sugerirati, da sva ena in ista oseba, kar je nekakšen obrnjen simptom disociativne motnje identitete (DID), ki bi ga lahko poimenovali sindrom mimetične zlitosti identitet (MIF). Vsaka takšna zavržna namigovanja najodločneje zavračam. Tudi zato sem neprizanesljiv, celo zloben, bolj kot so praktično vsi spremnobesedovalci.
Naj vas pri tem ne zavede razlika v spolu, saj je avtoričino ime očiten psevdonim. Ne samo to: začetka njenega imena in priimka dasta ime padlega angela, tistega, ki prinaša luč in je zaradi svojega bolj ali manj upravičenega, kljubovalnega odnosa kaznovan. Kako ne bi v tem videli namiga na moje ime in priimek, ki – če ga obrnete – da besedo nadangel …
Od pomisli na kakršno koli nasprotovanje pa me je, roko na srce, dokončno in nepreklicno odvrnil tudi nekakšen samovšečen ponos, da je lahko moj preprosti, že kar banalni naslov lahko kogar koli kakor koli navdihnil za kar koli. Poleg tega moram avtorici priznati, da je omenjeni naslov sorazmerno duhovito in besedotvorno preoblikovala v neobstoječo besedo, ki pa zveni tako domače, kot bi bila del jezika vsaj od Prešerna naprej, in se ji lahko samo globoko priklonim, saj v zgolj sedmih črkah povzame bistvo vsebine, ki se skriva med platnicama, to pa je presečišče med prozo, ki že celo vrsto neskončno dolgih desetletij, ki počasi prehajajo v stoletja, prevladuje v poeziji (ločujeta ju predvsem neuporaba ločil ter bolj ali manj poljubna uporaba ukaza »prelom vrstice« v urejevalniku besedila), in poezijo kot besedilom, ki uporablja prvine, ki so – ali so bile – za poezijo značilne. Tu avtorica Prozije spet zaide v neko obliko rahle sprevrženosti, namreč, po obliki sicer res nekoliko lirična ali, pogojno rečeno, poetizirana besedila, ki bi se morala po vseh pravilih literarne stroke (naj me komparativisti popravijo, če ga preveč nestrokovno sračkam) pravzaprav imenovati črtice, komaj zaznavno začini z nekaterimi prvinami tradicionalne poezije, kot je, na primer, spremenjen besedni red ali inverzija. Take začimbe so verjetno všeč zgolj ljubiteljem čili omak ali kakšnih drugih pikantnosti (v gurmanskem smislu, da ne bo pomote), pravovernega ljubitelja tako proze kot poezije pa slej ko prej motijo in mu vzbujajo prej nelagodje kot pa kakšen bralni užitek. Očitna namera oddaljiti se od čiste proze in se, vsaj simbolično, približati poeziji, se mi zdi neprepričljiva. Nekoliko moteča se mi zdi tudi na trenutke že kar baročna mnogobesednost, zlasti kopičenje pridevnikov, (pre)pogosto deležnikov; pri slednjih avtorica verjetno računa tudi na zvočne učinke, temelječe predvsem na sičniku »č«. Ta logoreja – beseda, ki jo avtorica celo uporabi v enem od besedil, in sicer brez sledi samoironije – bralca lahko zasiti kot kakšen premasten pasulj.
Vsebinsko se avtorica komaj prikrito v pesniških subjektih razgrajuje in nam pogosto vsiljuje misel, da je razcepljena ali celo nekakšna večplastna osebnost; občasno se avtorica oziroma pesniški jaz poistoveti z drugimi deli žive in nežive narave. Z vidika pogrošne psihoanalize tu zaslutimo težave s samopodobo, z nikoli dokončanim in na trenutke krčevitim iskanjem samega sebe, svoje vloge v okolju, družbi, nekakšne izgubljenosti v času in prostoru, ki pogosto sega v neizmernost vesolja.
To, da za pesniške subjekte uporablja dva spola, pa se mi zdi pozitivno, saj vzpostavlja distanco do preprostega (in prepogostega) brezrezervnega enačenja avtorjev_ic z enim in edinim lirskim subjektom. To se, po mojem mnenju, vsekakor lahko pozdravi, če ne drugega, vsaj kot glas vpijoče v puščavi.
S striktno uporabo ločil, nenavadno za sodobno poezijo, sorazmerno bogatim (vidi se določena načitanost), hiperkorektnim (avtorica bi verjetno zapisala »nadpravilnim«) izrazoslovjem, izogibanjem tujk in tudi vpletanjem nekaterih starinskih ali redko rabljenih besed se avtorica trudi biti drugačna; zdi se, kot da bi hotela s korakanjem nazaj skočiti naprej; korak nazaj za dva koraka naprej (ali morda obratno).
Podobno protislovna je njena želja, da ostane anonimna, oziroma njeno skrivanje za psevdonimom. Takšne skrivalnice so se mi vedno zdele kot nekakšno obupno ali obupano ali – če hočete – otroško prizadevanje, da skritega avtorja iščemo in najdemo in da se nato zmagoslavno pofočka. Pravzaprav gre za igranje na karto neprepoznavnosti za boljšo prepoznavnost.
Vsake toliko časa, kar prepogosto za nek povprečen okus, avtorica zaide v amatersko, bolj ali manj ceneno filozofiranje, pri čemer se občasno kot na berglo naslanja tudi na nekakšne znanstvene prvine, predvsem tiste, vezane na vesolje. Opazno je tudi naslanjanje na katoliško-krščansko izrazoslovje, kar je v nasprotju z očitno namero avtorice, da se razblini v pesniških subjektih in skrije za psevdonimom. Potreba po sidranju v določeno kulturo je očitno nepremagljiva.
Ne nazadnje je treba omeniti še ocvirek ali – bolj dietetično in času primerno rečeno – češnjo na torti. Ko bralec že dodobra usvoji občutek, da gre za čisti larpurlartizem, ki se dviguje nad močvirje banalne vsakdanjosti, si naša prozetesa v pesmi oziroma besedilu »Odisej« privošči bodico ali pasjo bombico v kulturnopolitičnem jurišu na stanovske kiklopske mline na veter. Predvidevam, da bo ena od pesmi v morebitni naslednji zbirki nosila naslov »Prometej« …
Z eno besedo: ta zbirka ni »ne tič ne miš« in me spominja na tisto butalsko »če bo špičasto, bodo vile, če široko, bo lopata«. In če boste to knjigo zagnali v kakšen grm in bo iz njega zbežal pesnik, lahko samo zaključim s parafrazo zimzelene in še kako aktualne modrosti: »Nak! Pesniki niso koristna žival, mi Butalci jih pobijamo. Ti pa da nam bi jih nanovo koval? Ne boš! Če ste pesniki taki, rajši ne maramo pesnika v Butale!«
V virtualni Ljubljani,
tega dne tega meseca tega leta
Angel Arh